Edin ima težave (INTEGRA-01-SL)

41-letni Edin je kot enajstletni deček s svojim sorodnikom pobegnil z vojnega območja Bosne in Hercegovine. Očeta je izgubil že prejšnje leto, duševno stanje njegove matere pa se je po bratovi smrti močno poslabšalo. Zato je zanj skrbela materina sestra. Nikoli ni pozabil tistega pomladnega dne, ko se je poslovil od matere in se s teto vkrcal na vlak proti svobodnemu severu. V novi deželi je imel kot otrok težave s prilagajanjem, pa tudi z učenjem novega jezika in običajev. Ni imel novih prijateljev in kot najstnik je postopoma postajal vse bolj socialno izoliran. Ker ga je zanimala glasba, se je naučil igrati kar nekaj instrumentov. Pri 22 letih je izdal tudi svojo prvo ploščo S*CD. Kljub svoji ustvarjalnosti je le s težavo navezoval tesnejše in pristnejše stike. Njegove težave so se začele poglabljati pri 25 letih po materini smrti - za katero je domneval, da je bila posledica nezadostne zdravstvene oskrbe, povezane z vojno -, ko se je vse bolj počutil krivega, da je preživel vojno.  Zaradi tega je vse pogosteje trpel za nespečnostjo in kroničnimi bolečinami v mišicah, zaradi česar je bil večkrat predstavljen invalidski komisiji, vendar ta pri kronični bolezni in zmanjšanju delovne zmožnosti ni našla podlage za njegovo predčasno upokojitev. Zaradi ponavljajočih se težav je bil napoten na storitve zaposlitvene in poklicne rehabilitacije pri centru za socialno delo in zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Interdisciplinarni rehabilitacijski strokovni tim je na podlagi predhodnih pregledov in poglobljenih podatkov ugotovil, da se pri rehabilitirancu na podlagi več travmatičnih dogodkov iz zgodnje mladosti kažejo psihične in socialne travme, ki so sledile vojnim dogodkom, smrti domobrancev in
odhodu v novo okolje.

Zgodnji čustveni šok in poznejša odtujenost od drugih ljudi in čustev sta bila prepoznana kot psihološka znaka. Njegovi telesni odzivi pa so bili prepoznani v kognitivnih in vedenjskih odzivih. Na kognitivni ravni zlasti v vsiljivih mislih o dogodku, ki so se pojavile nepričakovano in nenadoma, na vedenjski ravni pa kot socialna izolacija in umik.

Pri delu z njim so izrazili empatično podporo in razumevanje njegove osebne zgodbe o številnih izgubah, ki jih je doživel v tako zgodnji mladosti.

Glede na globljo travmatično izkušnjo in posledične simptome so mu predlagali vključitev v obravnavo s kognitivno vedenjsko terapijo, ki se je izkazala za učinkovito metodo zdravljenja pri obravnavi travme.

Hkrati so izrazili upanje in prepričanje, da bo s strokovno pomočjo lažje premagal tudi socialno izolacijo in se bo po začetni vključitvi v terapijo in njihovi rehabilitacijski podpori kmalu pridružil skupini za samopomoč za osebe s posttravmatsko stresno motnjo.

Ob dobri napovedi strokovne in laične pomoči je tudi aktivnejše sodelovanje v procesu zaposlovanja in poklicne rehabilitacije.

INTEGRA INSTITUTE, Sonja Bercko Eisenreich