Olgina travma se je poglobila (INTEGRA-03-SL)

Olga je 65-letna gospa, ki že tri leta živi v domu za starejše, kamor je prišla po smrti moža, s katerim ni imela otrok. Že vrsto let se zdravi zaradi depresije (v začetku 50. let je bila zaradi tega invalidsko upokojena), v domu pa pogosto zavrača večino skupinskih dejavnosti. Ker je finančno dobro preskrbljena, ima v tej ustanovi svojo sobo, iz katere le redko pride ven. Pogosto tudi zavrača hrano, zlasti bivanje v jedilnici pri obrokih. Poleg zdravnikovega zdravljenja na domu in terapije jo pogosto obišče tudi socialna delavka, ki je pravzaprav edina, s katero je gospa Olga vzpostavila nekoliko tesnejši besedni stik. Pogovor skoraj vedno temelji na pretekli delovni karieri in uspehih v njej. Včasih tudi o času, ko je bila še poročena.

Tako kot drugi starejši ljudje tudi gospa Olga nikoli ne govori o svoji mladosti in vsakršno morebitno komunikacijo obrača ali presliši, najpogosteje pa kaže nenadno hudo utrujenost. Socialna delavka je ta vzorec opazila že večkrat, opazila pa je tudi, da se je po vsakem pogovoru v tej smeri stanovalkina depresija poglobila, več dni je zavračala hrano, v tem času ni obiskala niti domske knjižnice, čeprav je kot knjižničarka rada brala, zavračala je vsako obliko druženja na splošno. V tem času, ki je običajno trajal dva tedna ali več, tudi ni želela sprejeti socialne delavke. Pred nekaj dnevi se je isto zaporedje dogodkov ponovilo, ko je v pogovoru omemba osebne mladosti vnesla takojšnjo čustveno distanco in odmaknjenost.

Na rednem tedenskem sestanku multidisciplinarnega tima je socialna delavka ponovno izpostavila primer gospe Olge.

Na podlagi navedenega je zdravnik v Domu za starejše ugotovil, da je pri stanovalki zelo verjetno prisotna nerazrešena travma, ki se z leti le še poglablja.

Pri tem je izpostavila kar nekaj simptomov, na podlagi katerih bi lahko sklepali na čustveno otopelost, kot so izguba zanimanja, izogibanje, nezdravo vedenje za spoprijemanje:

- Izogibanje dostopu do lastnih čustev;

- raje se osamijo, kot da bi bili z drugimi;

- težave z doživljanjem pozitivnih misli;

- nezmožnost polnega sodelovanja v življenju.

Kot morebitno podporo tim predlaga povezavo socialne delavke (ki je edina v tesnejšem stiku z gospo Olgo) s skupnostno prakso s travmo, ki že nekaj časa deluje v skupnosti, in skupnostno psihiatrično pomoč, da bi lahko pristopili k okrevanju gospe Olge.

V empatičnem pogovoru z gospo Olgo bo socialna delavka poskušala vzpostaviti podlago za sodelovanje in povezavo usposobljenih terapevtov (začetna faza) in psihologa (nadaljevalna faza), hkrati pa bo zagotovila njeno prisotnost v začetnih fazah procesa (vzpostavitev in krepitev zaupanja). individualna kombinirana obravnava, ki bi lahko najbolje prispevala h krepitvi njene moči (likovna terapija, delovna terapija, psihološka obravnava).

Dokler si ne opomore od travme, bi bilo za gospo Olgo priporočljivo, da opravi kognitivno-vedenjsko terapijo pri psihoterapevtu z licenco. Glavni cilj psihoterapije je spodbuditi razumevanje problema ter izpostaviti izvedljive in učinkovite alternative za reševanje problema. Psihoterapija podpira učenje in uporabo produktivnih orodij za spoprijemanje s težavami. Gospa Olga se lahko nauči dovoliti čustvom, da se pojavijo, in jih predelati v varnem okolju terapije, kar bi lahko ublažilo njeno dolgotrajno depresijo.

Na voljo so različne možnosti zdravljenja, ki lahko pomagajo zmanjšati obseg, v katerem oseba s PTSS poskuša pobegniti, se ločiti od lastnih čustev ali se jim izogniti.

Odslej bo multidisciplinarna skupina redno posodabljala in spremljala proces.

Integra Institute, Sonja B. Eisenreich