Imad mora identificirati prijatelja (KULEUVEN-02-SL)

Imad, 20-letni brezdomec iz Afganistana, pride na forenzični inštitut. Prosili so ga, naj pride na inštitut in identificira prijatelja brezdomca, ki so ga po napadu našli mrtvega na ulici. Imad je bil priča napadu in je bil na kraju dogodka, ko so prvi posredovalci razglasili njegovega prijatelja za mrtvega. Osebje mu s pomočjo prevajalca poskuša razložiti postopek identifikacije in kaj bo po identifikaciji storjeno s truplom. Vse težje je govoriti in komunicirati z njim, saj je zmeden in vznemirjen, govori nekoliko neskladno, je pijan, se poti in kaže znake tesnobe. Osebje skrbi, da bo v takem stanju zapustil forenzični inštitut in si škodoval, vendar ne vedo, kako naj ga pomirijo in mu poskušajo pomagati.

Zdravstveno osebje je ugotovilo, da so neprijetna čustva, misli, vedenje in telesni občutki lahko znaki morebitne psihološke travme. K tej ranljivosti bi lahko prispeval tudi status brezdomca.

Kot možne posttravmatske čustvene reakcije so prepoznali vznemirjenost, potenje, anksioznost, ne pa nesramnost, obzirnost in hvaležnost za njihov trud, da bi pomagali. V empatičnem odnosu so izrazili podporo in razumevanje za občutek izgube in stiske osebe, ki jo je povzročil tudi postopek identifikacije.

Imada sta pripravila do tega, da se je usedel in globoko dihal, ter mu dala kozarec vode. Vprašali so ga tudi, ali ima koga, s katerim bi se lahko povezali, da bi prišel v zavod in mu nudil dodatno podporo.

Posredovali so mu dodatno izobraževalno gradivo v zvezi s psihološkimi travmami in tehnikami samopomoči, ki bi mu lahko pomagale pri premagovanju trenutnih težav, ter mu ponudili svojo nadaljnjo podporo pri okrevanju.

Dr. Mina Rauschenbach, Associate Researcher, KU Leuven