Bashir v uradu za migracije (UNIRI-04-SL)

Bašir je 22-letni priseljenec iz Sirije. Svojo državo je zapustil s sestrično, medtem ko je njegova družina ostala v domovini. Po večdnevnem potovanju čez več mejnih prehodov, pogosto v prenatrpanih prtljažnikih tovornjakov, zdaj prosi za azil na uradu za migracije. Policisti so opazili, da
je s to osebo nekaj drugače, saj se je zdela odtujena, imela je skoraj robotske gibe in na preprosta vprašanja je odgovarjala samodejno in brez čustev. Opazili so tudi, da se že nekaj dni ni oprhal in da je smrdel po včerajšnjem uživanju alkohola.

Uradnik za migracije, ki je bil usposobljen za pristop, ki upošteva travme, je Baširja odpeljal v pisarno. Ker je poznal njegovo morebitno ozadje, ga je empatično povprašal o njegovem potovanju in o tem, kako se počuti zdaj. Bašir je povedal nekaj besed o potovanju, čeprav je še vedno dajal vtis, da ni prisoten. Intervjuvanec je ves čas kazal empatijo z neverbalnimi znaki in nežnim spodbujanjem pogovora, pri čemer je priznal, da je moralo biti fizično in čustveno zelo težko. Bašir se je počutil bolj udobno, ko je priznal, da se počuti zelo čudno, kot da nima čustev, in da ga je ob tej misli strah.

Med njunim srečanjem je uradnik vprašal, ali ima Bašir v tej državi nekoga, ki ga pozna ali mu je blizu.

Uradnik mu je brez predsodkov pojasnil, da po takšnih stresnih in travmatičnih dogodkih ni nenavadno, da ljudje doživljajo različne reakcije, včasih celo zamrznejo svoja čustva ali za samopomoč uporabljajo alkohol in droge. Vendar pa so ti simptomi sami po sebi lahko zelo težki, zato je Baširja spodbudil, naj poišče pomoč.

Uradnik je Baširju dal letake in mu razložil, kam se lahko obrne po dodatno pomoč, na organizacije, ki ponujajo hrano, posteljo, oblačila in tuš, pa tudi na tiste, ki nudijo psihološko in zdravstveno pomoč. Letak je vseboval vse ustrezne naslove in telefonske številke, vključno s številkami za nujne primere.

Assist. Prof. Aleksandra Stevanović, psychol. PhD (UNIRI-MEDRI)